Postopek proizvodnje N-heksana
Večina tuje proizvodnje heksana uporablja postopke adsorpcije z molekularnimi siti, kot sta Richfielcd (Richfield) in Watson (Watson) v Združenih državah, pri čemer kot surovino uporabljajo rekonstituirani rafinat z recikliranjem dveh ali več postelj za adsorpcijo. Desorpcija s pritiskom, da nastane n-heksan.
Večina domačih proizvajalcev heksana uporablja postopek hidrogenacijske destilacije, ki je razdeljen na dve vrsti:

Najprej hidrogeniranje in nato rektifikacija.

Znana tudi kot predhidrogenacija, se surovina segreje z izmenjavo toplote, doseže reakcijsko temperaturo, vstopi v reaktor za hidrogeniranje, reakcijo razžveplanja in dearomatizacije pod delovanjem katalizatorja, olje s topilom in zmes vodika vstopita v ločevalno posodo za ločevanje , pridobivanje vodika, topilno olje v frakcionirni stolp Rezanje v končne izdelke. Na splošno se po hidrogeniranju surovin še vedno frakcionira in razreže v n-heksan in druge različne vrste topila. Prednost je v tem, da so vse surovine dearomatizirane in osiromašene, s čimer se vsak izdelek v celoti izkoristi. Slabost je velika investicija in velika poraba materiala.

Drugič, rektifikacija in nato hidrogenacija.

V primeru n-heksana, imenovano tudi naknadno hidrogeniranje, se surovina najprej razreže v surovi heksan z destilacijskim območjem 66-69, čistost surovega heksana se močno izboljša in ker je fenilna skupina vsebovan v n-heksanu, heksan v surovem heksanu. Vsebnost se prav tako močno poveča in nato podvrže razžveplanju hidrodebenzena, da se proizvede visokokakovosten n-heksan. Prednost je majhna investicija in majhna poraba materiala. Pomanjkljivost je, da nehidrogenirani del ni učinkovito izkoriščen.